Voznik v Ljubljani v prometnih konicah letno izgubi 67 ur, kar je več kot osem delovnih dni. Članek analizira, kako bi pametna križišča z adaptivnim krmiljenjem lahko skrajšala potovalne čase za približno desetino, a opozarja na visoke stroške in izzive pri uvedbi. Avtorji poudarjajo, da je digitalizacija semaforjev eden redkih ukrepov, ki ne zahteva obsežne nove infrastrukture.

Kljub milijonskim vlaganjem v slovensko železniško infrastrukturo vlaki vozijo vse počasneje, zamude pa naraščajo. Sistem ETCS je nameščen na večini prog, a dejansko deluje le na enem odseku. V članku so analizirani tudi primeri dobrih praks iz tujine, ki kažejo na pomanjkanje preventivnega vzdrževanja in dolgoročnega načrtovanja v Sloveniji.

Kljub skoraj pol milijarde evrov vredni obnovi proge Pragersko–Hodoš vlaki zaradi poškodovanih betonskih pragov vozijo le s 60 ali 80 km/h, namesto predvidenih 160 km/h. Počasne vožnje, zamude in slabo stanje infrastrukture povzročajo, da Slovenija izgublja promet v korist sosednjih držav, medtem ko nove evropske povezave vse pogosteje obidejo državo. Gre za sistemski problem, kjer milijonske investicije ne prinašajo krajših potovalnih časov, ampak se sredstva pogosto zapravljajo brez učinka.},

Članek kritično primerja počasno slovensko železniško infrastrukturo s hitrejšimi povezavami v sosednjih državah ter izpostavlja neučinkovitost porabe milijonov evrov. Avtor povezuje prometne težave s političnim razočaranjem, zlasti po referendumu, kjer se je pokazala delitev na »naše in vaše«. Zaključuje, da Slovenija tako na železnicah kot v politiki ostaja na istem peronu kljub obljubam o napredku.