Avtor kritizira napovedane reforme v šolstvu, opozarja na nejasne kriterije pri izbiri strokovnega sveta in nevarnost enoumja. Izraža skrb, da reforma temelji na političnih in neoliberalnih načelih, ki bi lahko privedla do privatizacije in upada kakovosti javnega šolstva. Poziva k širši javni razpravi in krepitvi demokratičnih iniciativ.

Članek kritično analizira javne izjave in komunikacijski slog Mojce Škrinjar, državne sekretarke na ministrstvu za izobraževanje, ki je bila imenovana za koordinatorko strokovnega sveta za reformo šolstva. Avtorica opozarja na primere netočnih trditev (npr. o sadnem jogurtu), posploševanj, žaljivih izjav na družbenih omrežjih ter zahtev po seznamih učiteljev zaradi njihovih političnih stališč. Članek postavlja pod vprašaj primernost takšnega sloga za vodenje resne strokovne reforme šolstva.

Članek obravnava napovedano reformo šolskega sistema kot posodobitev domoljubja v novodobnega, s poudarkom na prenovi učnih programov in krepitvi domoljubja do jezika. Avtorica kritizira ideološke posege v šolstvo ter neprimerno uporabo jezika na družbenih omrežjih, zlasti s strani državne sekretarke Mojce Škrinjar. Poudarja, da domoljubje do jezika zahteva vljudno in spoštljivo izražanje, ne pa prostaškega pisanja.

Iz novega strokovnega sveta za reformo vzgoje in izobraževanja so bile izključene pedagoške fakultete in raziskovalne institucije. Avtor pisma kritizira sestavo sveta kot strokovno neprofesionalno, ideološko pristransko in politično navijaško. Opozarja na nepedagoške odločitve, kot je preprečevanje prehoda otrok v drugi razred, če ne znajo brati in pisati v prvem letu.